Na strani www.pizama.si smo se odločili, da bomo obuli kovačevo kobilo in povprašali Pižamo o obisku mojstra fanazijske literature, prevajanju in vrnitvi v Zahodnje.

Brincelj: Kdaj je bilo tvoje prvo knjižno srečanje z Georgom R. R. Martinom?

Pižama: Najprej sem zanj izvedel preko prijateljev. Da je hud in da se ga splača prebrati, vendar nikdar nisem našel časa zanj. Potem pa je prišlo povabilo Mladinske knjige, če bi bil pripravljen prevesti ta ogromen zalogaj, ki je tedaj štel šele tri knjige. Rekel sem, da bi najprej prebral, pa se potem odločim, in sem vse tri knjige pogoltnil na dušek. Odmik od fantazijskih klišejev in norm me je pogoltnil vase in čeprav s kančkom strahu sem se lotil prevajanja.

Brincelj: Si tudi sicer bralec fantazijske literature?

Pižama: Sem vdan ljubitelj Terryja Pratchetta, ki s svojim Discworldom oz. Ploščo nastavlja satirično ogledalo realnosti s fantazijskim okoljem. Drugo pa bolj bežno. Prvenstveno se rad izgubljam v pisavi s humorno noto.

Brincelj: Fantazijske literature se v slovenski javnosti še vedno drži etiketa drugorazredne literature, zakaj misliš, da je tako?

Pižama: Mislim, da je v širše bralstvo še vedno vcepljena percepcija fantazijske literature kot testosteronskih črev, kjer pomanjkljivo oblečeni mišičnjaki koljejo zveri in si jemljejo oblinaste dekline, mladi pastirčki pa rešujejo svetove. Sodobna fantazija je tudi po Martinovi zaslugi napravila precejšen kvalitativen premik od šodra, ki tako kot v drugih žanrih predstavlja večino produkcije. Pa ta stigma ni prisotna samo pri bralcih, temveč tudi pri samih pisateljih, saj precej romanov, ki bi zlahka nosili kvalifikacijo fantazijski, pisci raje poštempljajo kot magični realizem.

Brincelj: Martinova dela, predvsem Pesem ledu in ognja berejo menda tudi mnogi, ki sicer ne posegajo po fantazijskem žanru, zakaj so njegova dela tako zelo drugačna od siceršnje tovrstne literature?

Pižama: Kot rečeno se Martin izogiba klišejem masovne fantazjjske produkcije druge polovice dvajsetega stoletja. Njegovi liki so podrobno razdelani in v sebi skrivajo moralno sivino. Le malokatera oseba se znajde na povsem pozitivni ali negativni skrajnosti. Obenem nam že v prvem delu s smrtjo nekaterih pomembnih likov da vedeti, da v njegovem svetu ni nihče varen. Za nobenega od likov ne veš, ali bo preživel naslednje poglavje, kar da dodaten naboj k bralski izkušnji.

Poleg tega je fantazijskih elementov v samem romanu na začetku precej malo in se knjiga bere skorajda kot zgodovinski roman, umeščen v neko vzporedno realnost (kar je bila ena od možnih uresničitev zgodbe, kakor je omenil Martin).

Brincelj: Bi kljub temu lahko definirali nekakšen martinovski tip (slovenskega) bralca?

Pižama: Če bi sodil po dvatisočglavi množici, ki se je nabrala v Konzorciju ob avtorjevem obisku, gre pretežno za geekovsko bralstvo, vendar bi prej rekel, da je to tisti profil bralcev, ki je pripravljen nekaj narediti, da bi se srečal s priljubljenim pisateljem. Martinovo bralstvo sicer zavzema širok spekter ljudi, med katerim po nekaterih ocenah prednjačijo ženske, kar sicer ni pravilo pri tovrstni literaturi.

Brincelj: Gostovanje Georga R.R. Martina v Sloveniji je verjetno s svojo medijsko odmevnostjo in množično udeležbo oboževalcev presenetilo marsikoga,  je presenetila tudi tebe?

Pižama: Seveda. Mislim, da ni nihče od nas pričakoval takega odziva. Še nekaj ur pred podpisovanjem sem šel s šefico konzorcija stavit, da sicer bo gneča, a da bo ljudi manj kot tisoč. Z veseljem sem ji plačal pijačo. :)

Tudi medijska pokritost je bila izjemna, čeprav se je izkazalo, da je nekaj novinarjev zgolj izkoristilo priložnost za klepet z znanim pisateljem, četudi niso ravno vedeli, o čem bi se pogovarjali. Na srečo takih ni bilo veliko.

Brincelj: Verjetno je množično evforijo sprožila tudi serija Igra prestolov, ki se je ravno v času pisateljevega obiska v Sloveniji odvrtela na televizijski postaji HBO?

Pižama: Serija je nedvomno pripomogla k prepoznavnosti. V tujini je na primer vrnila vse knjige iz serije Pesem ledu in ognja na vrhove prodajnih lestvic. Televizija pač doseže širše občinstvo kot knjige.

Brincelj: Za razliko od mnogih drugih ekranizacij knjižnih del, je serija Igra prestolov prejela precej pozitivne odzive ljubiteljev Martinove sage. Prva sezona je dokaj dosledno sledila knjigi, kljub vsemu pa je bilo nekaj odstopanj.

Pižama: Ustvarjalci serije so se srečali z določenimi produkcijskimi omejitvami, ki jih zakrivilo bodisi pomanjkanje proračuna, bodisi kaj drugega. Natalie Tena, ki igra Osho, je razlagala, kako bi morala posneti prizor, kjer krvovolk preteče renči nanjo, pes, ki je igral krvovolka, pa se ji je vsakič zgolj dobrikal in jo lizal po obrazu. Tako so morali dotični prizor izpustiti. Sam se ne bi branil bolje prikazane povezave med Starkovo deco in njihovimi zvermi, a očitno bomo na to morali počakati do naslednje sezone in računalniško animiranih krvovolkov ali kake druge rešitve.

Brincelj: Prevajanje fantazijske literature je verjetno še posebno težavno delo, saj se moraš kot prevajalec, da bi razumel zakonitosti izmišljenega sveta, verjetno projicirati v svet kot ga v knjigi opisuje avtor. Pri Martinu, ki slovi kot slikovit opisovalec verjetno to ni tako težko?

Pižama: Predstaviti slikovitost izmišljenega sveta ni bilo težko, več je bilo težav z dejanskimi rečmi. Deli grajske arhitekture, kosi oklepov in orožja, turnirsko izrazje in še marsikaj so semantična polja, ki v slovenščini niso kaj prida razdelana. Zato sem se pred prevajanjem zabubil v lep kup literature o srednjem veku, da sem napraskal vse potrebno. V pomoč so mi bili tudi specializirani spletni glosarji in namenske strani, recimo za grboslovje.

Brincelj: Martin si je v seriji izmislil nešteta osebna in krajevna imena, nekatera si prevajal, druga ne, zakaj?

Pižama: Določanje meje, kaj prevajati in česa ne je vedno najtežja odločitev. Ker je zgodba postavljena v izmišljen svet, sva se z urednico prvega prevoda Ano Ugrinovič odločila, da se prevaja zemljepisna imena, medtem ko se osebna pusti v izvirniku. Izjema pri slednjih so vzdevki, ker ti nosijo pomen, ki bi v angleščini slovenskim bralcem ostal nepoznan, in pankrtski priimki, ki na nek način so vzdevki. Vem, da nekaterim takšno prevajanje ni pogodu, toda prevajalčeva prvenstvena dolžnost je, da bralec ob branju prevoda doživi izkušnjo, čim bolj primerljivo z izkušnjo rojenega govorca pri branju izvirnika.

Brincelj: Si pri prevajanju naletel še na kakšno podobno prevajalsko dilemo ali problem?

Pižama: Dilem in zank je bilo kar nekaj, še posebej pri Igri prestolov, kjer sem bosopet zakoračil v visok celec Martinovega sveta. Z vsako naslednjo knjigo je bilo laže, saj je bila gaz že uhojena. Je pa bilo kar nekaj dilem pri določenih poimenovanjih, pa tudi pomenkovanja z drugimi bralci Martina, kaj menijo o nekaterih prevodnih rešitvah. Martinov direwolf (ki ga ne smemo zamenjati s tosvetnim izumrlim ameriškim pravolkom, s katerim si deli zgolj ime, drugih značilnosti pa ne) je tako po podobnoglasju s krvolokom postal krvovolk, Winterfell pa Zimišče, kar je lepa stara beseda za prezimovališče in se tudi pomensko sklada s funkcijo gradu. Fell v izvirniku nima zveze s krznom (da bi grad postal Zimenpelc) ali posekom dreves, temveč beseda pomeni grič ali goro in se je ohranila le še v krajevnih imenih.

Spet pri drugih imenih sem prišel do rešitev, ki so se pomensko skladale z izvirnikom, vendar bi pri slovenskih bralcih prinašale še drugoten pomen. Tak primer je Riverrun, grad, postavljen med dve reki, ki je na koncu postal Rečnjava, a bi zlahka nosil ime Medvode.

Brincelj: Sicer pa Martinova serija Igra ledu in ognja ni imela sreče z evropskimi prevodi, kar nekaj nenavadnih primerov obstaja.

Pižama: Ne bi rekel, da ni imela sreče na splošno, le podrobnosti so bile ponekod bizarne. Francoski prevajalec si pri krvovolkih ni dal kaj prida opravka s prevajanjem direwolves v francoščino in jih prekrstil v volkodlake, italijanski pa se je odločil, da knjiga ni dovolj fantazijska, in jelenovo rogovje, ki zavda krvovolkulji na začetku Igre prestolov, spremenil v samorogov rog. Tudi Nemci so imeli nekaj težav in neskladnosti s prevodi, ter so ravno letos prenovili in uskladili prevode prvih štirih knjig.

Brincelj: Nekateri Martinovi bralci v Sloveniji so zavestno ignorirali drugi del serije Spopad kraljev, menda zaradi dejstva, da je drugi del prevajal Branko Gradišnik. Velikih odstopanj od tvojega prvega prevoda knjige sicer ni opaziti. Je negodovanje bralcev posledica »potterske zamere«?

Pižama: Ne vem, zakaj to negodovanje. Čeprav mislim, da ni tako razširjeno, le da so negodovalci glasnejši. Njegov prevod je resda bolj patiniziran kot moj, a v svojem jedru ostaja skladen s preostankom prevodov.

Brincelj: Pred dobrim tednom je tudi legalno prišla na knjižne police in elektronske bralnike 5. knjiga iz zbirke Pesem ledu in ognja, ki nosi naslov Dance With Dragons. Martin jo je pisal dolgih pet let. Je na srečanju v Sloveniji zaupal kakšno podrobnost iz te knjige, morda vsaj namignil kaj se bo dogajalo v nadaljevanju?

Pižama: Nič ni hotel povedati, bradatež skrivnostni. :) Je pa na kosilu v Vili Bled prišepnil nekaj, kar naj bi našlo pot v šesto knjigo. A le kot omemba detajla iz prejšnjih knjig, ki bo tu bolj razdelan. Bomo pa morali počakati še kakšno leto, da bomo videli, ali je mislil resno, ali se je le pošalil.

Brincelj: Ti si kot gostitelj njegovega obiska v Sloveniji preživel z njim tri dni, je George R. R. Martin zasebno res tako dobrodušen in nasmejan kot ga poznamo iz medijev?

Pižama: Je. Popolnoma prizemljen, duhovit in dostopen možakar, ki še ni najbolj dojel novih razsežnosti svoje priljubljenosti. Ko smo klepetali po maratonskem podpisovanju v Konzorciju, je dejal, da je toliko ljudi prišlo, ker k nam ne zahajajo druge svetovne pisateljske zvezde tipa Stephen King. Vendar je zdaj že videl, da je kriv on sam. Na turneji po ameriških mestih ob izidu pete knjige Pesmi ledu in ognja se redno nabirajo gruče tam med tisoč in dva tisoč ljudmi, pri čemer moramo vedeti, da ima večina takšnih prireditev omejitev obiska in bi jih sicer prišlo še več.

Brincelj: Na svojem not-a-blogu je z navdušenjem pisal o Predjamskem gradu, med njegovim obiskom ste mu razkazali tudi Ljubljano in Zmajski most. Meda pa ni bil najbolj zadovoljen z zmaji.

Pižama: Bojda imajo ljubljanski zmaji dve nogi preveč. Se je pa vseeno rade volje slikal pred enim na robu Zmajskega mosta. Se mu je pa zato toliko bolj vtisnil v spomin predjamski grad, ki ga kani uporabiti za predlogo kakega od gradu v Zahodnjem, bojda kar za Castamere.

Brincelj: Ga je pa baje precej navdušila smrt Erazma Predjamskega.

Pižama: Legendo o Erazmu je z zanimanjem poslušal, toda pri večerji je z navihanim nasmeškom rekel: »Jaz sem napisal boljšo straniščno smrt.« :)

Brincelj: Kaj je bil tvoj vrhunec Martinovega obiska v Sloveniji?

Pižama: Meni osebno predvsem možnost druženja z njim ter pogovori, ki se niso oklepali njegovega dela kot pijanec plota, temveč so posegli na različna področja od literature do superjunakov in politike, skozi katere sem spoznal njegovo človeško širino.

Brincelj: Martinov najljubši lik je Tyrion, s katerim se na nek način pooseblja. Kdo pa je tvoj najljubši lik?

Pižama: Mislim, da mu bom moral kar pritrditi. Od glavnih likov nedvomno Tyrion ter Samwell Tarly, od stranskih pa Edo Turoba, mojster smiljenja samemu sebi.

Brincelj: Je bilo katerega od pripovedovalcev (likov z lastnim poglavjem) še posebno težko prevajati?

Pižama: Priznam, da sem imel težave s Catelyn. Nisva se poštekala. Včasih me je imelo, da bi se med prevajanjem preprosto zdrl nanjo, češ, kaj ti je baba, daj malo pomisli. :)

Brincelj: Prevajal boš tudi Ples z zmaji, se že veseliš vrnitve v Zahodnje?

Pižama: Vrnitev se je že začela. Brž ko sem knjigo dobil v roke, sem odprl novo datoteko in prevedel prvi stavek. Preostanek bo počakal, da se prebijem čeznjo in nato bom po njej blodil do pomladi, tako da bodo slovenski bralci lahko drugo leto prevod vzeli s seboj na poletne počitnice.