Konec junija je Slovenijo obiskal George R. R. Martin, letnik 1948, avtor fantazijske sage Pesem ledu in ognja. Pred nekaj dnevi je v angleščini izšla peta knjiga iz niza, Ples z zmaji, ki se je v trenutku zavihtela na najvišja mesta lestvic prodaje. Tik preden se je odpravil na podpisovalno turnejo po ameriških mestih in shodih ljubiteljev stripov, znanstvene fantastike in fantazije, smo ga tri dni gostili med nami. Da ne bi spoznal le notranjosti knjigarn, smo mu pokazali Predjamski grad, ga mimo Zmajskega mosta odpeljali na Ljubljanski grad, za zaključek pa je obiskal grad Kamen in Bled, kjer ga je v Vili Bled gostil župan.

Med vožnjo na Bled sem Georgeu omenil, da slovenščina pozna dvojino in da zato vsakič, ko omeni, da je kak gospod ali vitez odjezdil v boj with his sons, besno brskam po spletnih enciklopedijah njegovih junakov, da ugotovim, ali ima velikaš dva sinova ali več. Na to je odvrnil: »Veš, kaj? Kar množino uporabljaj. Bodo pa moji junaki v Sloveniji bolj plodni.«

Oboževalcem je svoje knjige podpisoval v koprskem Domu knjige, kjer ga je pozdravilo dobrih dvesto Slovencev, Hrvatov in Italijanov, v ljubljanski Konzorcij pa je na kresnikov večer privabil dva tisoč bralcev. Polšesto uro je sedel pred vrsto, ob kateri bi se neznatno počutila celo jara kača, in neutrudno podpisoval knjige ter klepetal z ljubitelji njegovih knjig. Ko se je ob pol polnoči zunaj ulilo ter je za zaključek zapisal posvetila še knjigarnarjem, ki se ves čas neutrudno oskrbovali obiskovalce z mrzlo vodo in čokoladicami, smo bili prepričani, da se bo sesedel in ga bomo morali v hotel odnesti na nosilih. Pronicljivi bradatež pa je vstal, pobalinsko pomežiknil, se pretegnil in rekel: »Tole sem pa raztural, kaj?«

Lepo pozdravljeni v Sloveniji. Morda veste, ali je slovenščina z dvema milijonoma govorcev najmanjši jezik, v katerega so prevedli vaše knjige?

Natančnega števila govorcev ne poznam, toda moja dela so med drugim prevedli tudi v estonščino, ki je manjša. Je pa slovenščina resnično eden najmanjših jezikov za moje romane. Ko smo ravno pri manjših jezikih: pred leti sem prodal pravice za prevod neke kratke zgodbe v esperanto, vendar mi knjige niso nikoli poslali, tako da ne vem, ali je sploh izšla.

Niz Pesem ledu in ognja zaradi manka klasičnih fantazijskih elementov mnogi opisujejo kot fantazijsko čtivo za bralce, ki ne marajo fantazije. Kakšno je vaše mnenje o tem sloganu?

Že leta 1996, ko je izšla Igra prestolov, so moji založniki sklenili, da bi jo bilo dobro približati netipičnemu bralcu fantazije. Tako so umaknili že izdelano klasično fantazijsko naslovnico z vitezom in gradom na griču ter se odločili za preprost obris prestola, prek katerega so napisali naslov in moje ime. Naslovnica je delovala in h knjigi pritegnila nefantazijske bralce, toda kaj, ko je ni pograbila fantazijska publika. Tako so v ponovni izdaji dodali znova bolj pisano in načičkano sliko, pri poznejših izdajah pa prešli na stilistične embleme, kakršni se pojavljajo tudi na vaših izdajah. Vseeno pa je to naloga tržnikov. Naj se oni odločijo, kaj bo čepelo na naslovnici. Moja naloga je zagotoviti čim boljšo zgodbo, ki jo bodo bralci radi vzeli v roke.

V retrospektivi svoje kratke proze ste v enem od komentarjev zapisali, da je važna zgodba in ne dogajalni prostor. Da lahko dobra zgodba deluje v kakršnem koli okvirju.

Sam najraje citiram Faulknerja, ki je ob sprejemu Nobelove nagrade dejal, da je »edina stvar, o kateri je vredno pisati, človeško srce v sporu s samim seboj.« S tem se strinjam. Vse drugo je po mojem mnenju zgolj pohištvo. Lahko pišeš fantazijsko pripoved z zmaji in vitezi, lahko pripoveduješ vestern z revolveraši in zanemarjenimi beznicami, zgodbo lahko postaviš v znanstvenofantastične okvire na daljne svetove med neznane rase, ali pa se dogaja tukaj in zdaj, kot to počno Faulkner, Fitzgerald in podobni. Konflikt človeškega srca je tisti, ki napravi zgodbo dobro. Vse drugo je lišp.

Vsi, ki smo brali vaše knjige, smo uživali v doživetih opisih krajev, oseb, gostij … Slednje so še posebej razkošno opisane in polne hrane, ki se modernemu človeku ne zdi okusna, recimo piškurjeva pita.

Piškurjeva pita je bila nekdaj poslastica. Angleški kralj Henrik I. naj bi umrl, ker se je je preobjedel. Poročna gostija kralja Joffreyja se nam s 77 hodi zdi potratna, toda v srednjem veku so na razsipnih pojedinah postregli tudi dvakrat toliko različnih jedi. Za vsem tem so skriti dolgi dnevi in meseci raziskovanja. Zgodi se, da mi kdaj kaka malenkost uide, a večinoma vse temelji na dejanskih zgodovinskih dejstvih. Velikokrat tudi vzamem elemente iz različnih obdobij ali pokrajin in iz njih napravim nekaj svežega.

In ko smo ravno pri ustvarjanju. Za Pesem ledu in ognja ste dejali, da se je začela s prizorom dečka, ki je priča obglavljenju, nato pa najde krvovolke.

Leta 1991 sem pisal znanstvenofantastični roman Avalon, ko se mi je v glavo prikradel prizor dečka, ki v poletnem snegu najde krvovolke. Tedaj še nisem vedel, kaj točno je poletni sneg, toda vedel sem, da mora biti tam. Avalon sem postavil na stran in čez poletje spisal približno sto strani, ko sem se moral vrniti v Hollywood. Tam naj bi posneli serijo, a ideja o tem romanu je bila moja stalna spremljevalka. Ko je leta 1994 posel z nanizanko padel v vodo, sem se vrnil k romanu in ga nadaljeval. To je bilo prvič, da sem se znova lotil besedila, ki mi je toliko časa ležalo v predalu. In očitno se nisem motil.

Pesem ledu in ognja ste pisali tudi s trpkim spominom na Hollywood, kjer proračun nikdar ni dopuščal, da bi v celoti uresničili svoje zamisli. Sami ste nekoč dejali, da ste s to sago želeli napisati zgodbo, ki je ne bo mogoče posneti. Vam je zdaj, ko je serija zaživela kot nadaljevanka na TV mreži HBO kaj žal?

Predvsem sem vesel, da se s tem ni treba ubadati meni. Sicer sem soizvršni producent serije, toda moja naloga je predvsem svetovalne narave. Glavna sta David Benioff in D. B. Weiss, ki se morata znajti, kako bosta vse skupaj prenesla na male zaslone, in jima pri tem želim vso srečo. V knjigi je vse lažje, ker si omejen zgolj s svojo domišljijo. Televiziji in filmu nikdar ne bo uspelo pričarati tako mogočnih gradov in pokrajin, kakršne si lahko sami narišemo v svoji glavi.

Televizijska serija je vplivala na prodajo knjig, saj je Igra prestolov petnajst let po izidu prišla na prvo mesto Timesove lestvice broširanih knjig, preostale tri knjige iz niza pa so zasedle četrto, šesto in osmo mesto. Kako pa je serija vplivala na vaše pisanje? Ali boste kako od sprememb med knjigo in nadaljevanko uporabili v nadaljnjem pisanju?

Natalie Tena, ki igra divježinjo Osho, je povsem drugačna od knjižne Oshe, toda s svojim pristopom je v lik vnesla toliko nebrzdane energije, da smo se z ustvarjalci serije soglasno odločili zanjo. Tako bom v eni od prihodnjih knjig najbrž razširil njeno vlogo, da bo lahko na malih zaslonih zasijala tudi ona, saj je škodi, da bi izjemni igralci in igralke ostali neizkoriščeni.

V Vihri mečev se posvetilo na začetku knjige glasi Za Phyllis, ki me je prepričala, da sem vključil zmaje. Je bil prvi osnutek zgodbe brez zmajev?

Ko sem začel pisati knjigo, sem imel v glavi tri smeri, v katere bi se zgodba lahko razvila. Prva pot bi bil dokaj klasičen zgodovinski roman v paralelni zgodovini, a vseeno trdno usidran v našem svetu, kjer bi bili zmaji zgolj emblem na ščitih rodbine Targaryen. Druga možnost bi bila znanstvenofantastična obdelava snovi, kjer bi Targaryenci posedovali sposobnosti obvladovanja ognja. Tretja, in ta ki sem jo izbral, pa je umestitev v fantazijski svet, kjer zmaji dejansko obstajajo. V to možnost me je pregovorila moja dobra prijateljica Phyllis Eisenstein, tudi sama pisateljica znanstvene fantastike in fantazije, najbolj znana po romanih o potujočem pevcu Alaricu s sposobnostmi teleportiranja. Kot poklon njenemu delu sem v Vihro mečev vpeljal pevca Alarica iz Ajzna, ki poje na poroki kralja Joffreyja, ko položaj postane neobvladljiv, pa izgine kot kafra.

Za konec le še vprašanje, kaj se vam je v Sloveniji najbolj vtisnilo v spomin.

Poleg maratonskega podpisovanja, kakršnega še zdaleč nisem pričakoval, je bil to nedvomno Predjamski grad. Sama postavitev gradu v skalo je enkratna in skoraj zagotovo ga bom uporabil za osnovo kakega od gradu v Zahodnjem. In upam, da se mi bo kdaj še uspelo vrniti k vam.

Intervju je bil narejen za Naglas, interno glasilo Mladinske knjige.